Slovar stare knjižne prekmurščine, ki ga je izdelal Vilko Novak, je tip zgodovinskega slovarja. Obsega 14.880 iztočnic in 2.407 podiztočnic. V njem je prikazano besedje, uporabljeno v nadnarečnem pokrajinskem knjižnem jeziku, ki se je v Prekmurju uporabljal in razvijal v času od prve knjige (1715) do združitve Prekmurja s preostalo Slovenijo v skupni državi leta 1919. Vilko Novak je besede in besedne zveze izpisal iz 25 jezikovno, avtorsko in vsebinsko najznačilnejših del prekmurskih piscev 18. in 19. stoletja. Zastopani so vsi pomembni avtorji; v izbor je zajeta vsa tematika, ki jo je obravnavala starejša prekmurska literatura.

Največ je verskih besedil (11), sledijo učbeniki in vzgojne knjige, nekaj besedil pa obravnava zgodovino in ljudske običaje. Izpisan je tudi časopis Prijatel. Pripravo slovarja so dokončali sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Slovenci z ozemlja med Muro in Rabo so v ogrski monarhiji razvili svoj knjižni jezik, ki temelji na prekmurskih govorih. Za jezik in kulturo tega območja je bila značilna močna izoliranost od osrednjeslovenskega ozemlja, hkrati pa nadaljevanje cirilo-metodijske tradicije, zato knjižni jezik izkazuje tudi paralele z zahodnoslovanskimi jeziki in kajkavščino. V jezikovnem in kulturnem smislu je bilo za ogrske Slovence najpomembnejše obdobje po zatonu protestantizma v drugih delih Slovenije, saj je ločeno upravno in versko življenje zahtevalo tudi začetek izdajanja knjig v novem lastnem knjižnem jeziku in s tem njegov intenzivni razvoj . Prekmurski protestantski pisci so v dvesto letih izdali vrsto pesmaric, molitvenikov in različnih nabožnih besedil, najpomembnejši pa so svetopisemski prevodi: celotni prevod Nove zaveze in Davidovega psaltra. Močno so vplivali tudi na razvoj katoliškega prekmurskega slovstva, ki se prav tako ponaša z vsebinsko premišljenim književnim programom: poleg prevladujočih verskih knjig so tudi vzgojne in izobraževalne.

Prekmurščina se v nadnarečnih pokrajinskih inačicah ohranja v zasebnem kultiviranem sporazumevanju, kot obredni jezik pri evangeličanih ter kot publicistični in umetnostni jezik v delih prekmurskih avtorjev. Glede na bogato knjižno izročilo in arhaičnost prekmurščine tako v oblikoslovju, skladnji in leksiki je naravno in nujno, da se ta ustvarjalnost in samobitnost prikaže tudi v slovarju. Izdaja tega slovarja je pomembna za slovensko etimologijo, zgodovinsko slovnico ter primerjalnojezikoslovne in dialektološke raziskave.

Izdaji iz let 2015 in 2023 (ob 300. obletnici rojstva Štefan Küzmiča) sta vsebinsko enaki prvemu natisu slovarja iz leta 2006.