
Prevod štajerskega gorskega zakona (1543), ki ga je leta 1582 pripravil Andrej Recelj, si v slovenski zgodovini zasluži posebno mesto kot najstarejše ohranjeno zakonsko besedilo v slovenskem jeziku in kot eno najstarejših slovenskih besedil s posvetno vsebino sploh. Poleg tega gre za najdaljše ohranjeno slovensko besedilo katoliškega avtorja iz 16. stoletja, ki nam omogoča vsaj delni vpogled v jezik, kot se je vzporedno s knjižnim jezikom protestantov v tem obdobju oblikoval v katoliških krogih, ter hkrati osvetljuje razmerje med pisnim in sočasnim govorjenim jezikom. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. Monografija poleg kritičnega prepisa in jezikovne posodobitve prinaša tudi več razprav, ki besedilo in njegovega avtorja ter sam rokopis osvetljujejo z literarnozgodovinskega, zgodovinskega, jezikoslovnega in pravnozgodovinskega vidika, predstavljen pa je tudi zgodovinski pomen zemljišč, podvrženih gorskemu pravu, v kraju, kjer je v času prevajanja deloval prevajalec Gorskih bukev.
mehka vezava 16,5 × 23,5 cm 320 strani
Ključne besede
13. st. | pravna ureditev | pravna zgodovina | pravo | Slovenija | terminologija | vinogradništvo | zgodovina