Katarina Šrimpf Vendramin v monografiji Zgodbe in prostor raziskuje in predstavlja ustno izročilo zgornjega Obsotelja, ki leži ob slovensko-hrvaški meji. V prvem delu prikaže historiat zbiranja in objavljanja pripovednega izročila, v drugem pa predstavi sodobno terensko gradivo in analizo besedil, teksture in konteksta. Raziskava izpostavlja vlogo in pomen slovstvene folklore v družbenem in kulturnem življenju obravnavanega območja. Skozi etiološke povedke, zgodovinske zgodbe ter povedke o bajnih bitjih sta predstavljena koncepta liminalnega prostora-časa (kronotopa) in povezava ustnega izročila z ustvarjanjem kolektivnih identitet in kolektivnega spomina. Na obmejnem območju je pripovedno izročilo še posebej pomembno pri vzpostavljanju identitet, na eni strani s pripovedjo o »drugem«, tj. različnem, na drugi pa z zgodbami, ki pripovedovalcu in publiki vzbujajo občutek lokalne pripadnosti in vzpostavljanja lokalne identitete.