Krivopete so divje žene z nazaj zasukanimi stopali, na Slovenskem znane le v folklori severozahodnega slovenskega etničnega prostora, predvsem Benečije in Zgornjega Posočja. Avtorica jih postavi ob bok bajčnim bitjem z enako deformacijo stopal, ki jih najdemo v folklori posamičnih ljudstev na različnih koncih sveta. Poleg etnoloških in folklorističnih obravnav (kulturno-zgodovinske in socialno-demografske značilnosti prostora, kontinuiteta in variabilnost zapisov skozi čas, vsebinsko-motivna analiza besedil ipd.) je izročilo predstavljeno še z vidika vpetosti v fizični prostor (mikrotoponimi) ter z jezikovnega vidika, ki razkrije veliko raznolikost poimenovanj za divje žene z nazaj zasukanimi stopali – evidentiranih je namreč kar 22 lokalnih različic. Teoretski del razprave zaključuje poglavje navzočnosti krivopet v sodobni kulturi – v umetniškem (po)ustvarjanju, kulturnih dogodkih, izobraževanju, turizmu ipd. Gradivski del prinaša 150 enot pripovedi in fragmentov, na katerih slonijo analize; tako je prvič na enem mestu zbrano gradivo o krivopetah, ki je bilo doslej večinoma razpršeno po težje dostopnih ali neznanih virih od konca 19. stoletja do danes.