Knjiga, v izvirniku Joškos Kinder. Flucht und Alija durch Europa (ur. Klaus Voigt, 2006), je pričevanje Josefa (Joška) Indiga (1917–1998), v času druge svetovne vojne komaj malce več kot dvajsetletnega hrvaškega Juda in mladinskega cionističnega vodje v organizaciji Mladinska alija, ki jo je vodila znamenita Recha Freier. Otroci, ki jih je reševal, so bili iz različnih držav srednje in vzhodne Evrope, stari do 18 let. Indig jih je od leta 1940 skušal spraviti na varno v Palestino. A se je pot, ki bi morala voditi čez Jugoslavijo in preko Grčije, nekoliko zavlekla – tako močno, da je trajala vse do leta 1943, ko se je naposled s prebegom v Švico srečno razpletla. Indig je vse prestale preizkušnje popisal kmalu po koncu vojne. Med drugim so se leto dni skrivali v lovskem dvorcu na Lesnem Brdu pri Horjulu, od koder so se preselili v vilo Emmo v italijanskem mestecu Nonantola. Zato je ta znamenita epizoda reševanja judovskih otrok dobila ime otroci Vile Emme, četudi se je odvila tudi v Sloveniji, saj vključuje tudi edinstveni pogum slovenskega pravičnega med narodi, Uroša Žuna, ki je del Joškovih otrok, beguncev na slovenski meji, rešil pred prepovedjo vstopa v Jugoslavijo.