Knjiga govori o stari veri, starovercih in staroverstvu kot načinu življenja, kot so ga poznali naši predniki, preden so jih pokristjanili. Vendar ne opisuje nečesa, kar je živelo samo pred več kot tisoč leti, ampak izpričuje življenje v 19. in 20. st. tu, med nami. Pavlu Medveščku se je pred pol stoletja posrečilo pridobiti zaupanje skupine posoških starovercev, da so ga sprejeli za svojega »spovednika« in pričevalca. Pri tem jih je vodila zavest, da so zadnji svoje vrste in imajo enkratno priložnost povedati svetu, kdo so in kako živijo na način, ki izumira. V srednjeveških in zgodnjenovoveških spisih obstajajo opisi stare vere v Evropi, vendar so njihovi avtorji kristjani, večinoma celo krščanski duhovniki. Njihova obveščenost je nujno pomanjkljiva, podajanje snovi pristransko, slabšalno, posmehljivo, podoba stare vere neizogibno povsem izkrivljena. Skozi Medveščka kot zapisovalca nam v knjigi staroverci sami govorijo o sebi. To se jim nikjer drugje in nikoli prej ni posrečilo, tudi zato, ker so se morali nenehno prikrivati in pretvarjati. Prav ta »notranji glas« daje knjigi neprimerljivo, enkratno vrednost izjemnega pomena, še posebno v vedno bolj podivjanem globalnem svetu.

To je peti, nespremenjeni natis knjige iz leta 2015.