Monografija preko natančne predstavitve in preučevanja številne in raznolike historiografske produkcije beneške Furlanije in habsburške Goriške obravnava določene vidike novoveške mentalitete, zlasti različne kolektivne identitete historiografov (na primer furlansko in goriško deželno zavest, občutek pripadanja italijanski jezikovni in kulturni sferi itd.). Onstranalpske ljudi, zlasti Nemce, so obravnavali kot barbare, kar se je navezovalo na starodavno nasprotje Germani – Rimljani. Tudi določeni drugi stereotipi, na primer o Grkih, Judih in Turkih, temeljijo na starejših predsodkih. Najbolj sovražen pa je bil zavoljo nenehnega strahu pred njihovimi vpadi odnos do Otomanov.

Na osnovi antične in srednjeveške tradicije so skupine, katerih drugačnost je bila zaradi izrazitih kulturnih in drugih razlik posebno občutena in so jih dojemali kot barbarske (Hune, Avare, Ogre, Skite, Otomane itd.), ali njihove domnevne potomce dojemali kot biološko povezane in homogene skupnosti z določenimi dokaj ustaljenimi negativnimi lastnostmi. Delo obravnava tudi poznavanje slovenskega prostora in dojemanje srednjeveških in novoveških Slovanov z današnjega slovenskega ozemlja. Obravnavani avtorji niso pokazali posebnega zanimanja in znanja o zgodovini prostora vzhodno od Furlanije, čeprav njihova dela predstavljajo dragocen vir za raziskovanje novoveške zgodovine obmejnega prostora. Njihova pozornost je bila omejena večinoma na geografske podatke, zlasti na določene znamenitosti, in kuriozitete. V svoja dela so vključili tudi poročila o srednjeveških Slovanih, in sicer na osnovi poročil Pavla Diakona večinoma opise slovansko-langobardskih bojev. Slovanom so pripisovali različne izvore, ki jim je skupno to, da jih postavljajo na nižjo civilizacijsko raven (hunski, skitski izvor itd.), a furlanske rojake nasploh so dojemali kot potomce različnih, tudi t. i. barbarskih ljudstev. Deželna zavest je presegala jezikovne in domnevne etnične razlike, zato so tudi novoveško slovansko skupnost sprejemali kot domače prebivalstvo, ki zgolj govori »slovanski« jezik. Izpostavljanja njihove jezikovne drugačnosti je potrebno razumeti kot kuriozitete in gole konstatacije brez čustvenega naboja, ki ga je jezikovna sfera, vpeta v mrežo nacionalizma, pridobila šele v 19. stoletju, ko je odločitev za rabo nekega jezika odražala določeno nacionalno opredelitev. V novem veku sama zavest o obstoju določene jezikovne, kulturne ali družbene skupnosti brez specifičnega čustvenega naboja in političnega pomena ni pomenila, da obstaja tudi etnična ali nacionalna zavest.