Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja. Knjiga predstavi glavne obrise množičnih migracij, ki so ključno zaznamovale zgodovino slovenskega prostora, ter organizacijske in kulturno-umetniške dosežke slovenskih migrantov v novih domovinah. Namen knjige je tudi skozi življenjske zgodbe pokazati, kako so bile selitve vedno sestavni del vsakdanjega življenja v določenem zgodovinskem obdobju, v določenem lokalnem okolju in določeni družinski strategiji preživetja. Ob tem želi razprava istočasno obravnavati izseljevanje in priseljevanje kot skupno doživljanje in izkušnjo posameznega človeka, ki je vedno oboje hkrati, izseljenec in priseljenec.