Avtorica s stvarnimi in neposplošenimi, nemalokrat le fragmentarnimi podatki osvetljuje življenje in kulturo Kočevarjev v Črmošnjiško-Poljanski dolini, kjer so živeli skoraj pet stoletij in med drugimi kulturnimi sestavinami ohranili tudi svoj iz nemščine izpeljani govor.

Knjigo sestavljata dva dela: v prvem je predstavljena Črmošnjiško-Poljanska dolina v času in prostoru, v drugem pa je nanizanih osemnajst življenjskih pripovedi, ki jih je prispevalo trinajst Kočevarjev staroselcev in pet Slovencev. Črmošnjice, Kočevske Poljane, Podstenice in Stare žage so le štiri od katastrskih občin s pripadajočimi naselji v Črmošnjiško-Poljanski dolini, ki so bile do zime 1941 pretežno naseljene s Kočevarji. Pod vplivom močne nacionalsocialistične propagande je večina kočevarskih družin optirala za Nemčijo. Tedanje nemške oblasti so jih na zimo 1941 preselile v okupirane posavske vasi, od koder so pred prihodom Kočevarjev izselile slovenske predvsem kmečke družine. Maloštevilne kočevarske družine, ki se niso izselile, pa so vse do danes ostale na svojih domovih.

Delo bo pripomoglo k spoznavanju življenja v dolini, kamor so se v opuščene kočevarske domove naselile slovenske družine iz bližnjih in tudi oddaljenih krajev in tako vrnile življenje v te populacijsko zdesetkane kraje in ohranile sicer propadu zapisana naselja, domove in kulturno pokrajino. V uvodu in v nekaterih poglavjih je na primeru Kočevarjev staroselcev in koroških Slovencev opozorjeno tudi na zrcalno podobo odnosa do narodnih manjšin, ki so tako na senčni kot na sončni strani Alp nemalokrat predmet politikantskih špekulacij in manipulacij.