Avtorica poizkuša v knjigi odgovoriti na dve temeljni vprašanji, in sicer na kakšna pravna razmerja in na katere pravne institute pri Slovanih v vzhodnih Alpah, prvih zgodovinsko zanesljivo izpričanih prednikih Slovencev, ki so bili v zgodnjem srednjem veku organizirani v gentilne kneževine (Karantanija, Karniola), nam kažejo v kontinuiranem domačem jezikovnem razvoju nastala poimenovanja (npr. besedne družine zakon, zakonik; odvetnik, svet, obet, veča; sodnik, soditi, sodba itd.) in na kakšen način je pri tem treba soočiti metode primerjalnega zgodovinskega jezikoslovja s pravnozgodovinskimi metodami.

Glavni vprašanji, na kateri avtorica v svoji razpravi išče odgovore, sta: na kakšna pravna razmerja in na katere pravne institute pri Slovanih v vzhodnih Alpah, prvih zgodovinsko zanesljivo izpričanih prednikih Slovencev, ki so bili v zgodnjem srednjem veku organizirani v gentilne kneževine (Karantanija, Karniola), nam kažejo v kontinuiranem domačem jezikovnem razvoju nastala poimenovanja (npr. besedne družine zakon, zakonik; odvetnik, svet, obet, veča; sodnik, soditi, sodba itd.) ter na kakšen način je pri tem treba soočiti metode primerjalnega zgodovinskega jezikoslovja s pravnozgodovinskimi metodami.

O stopnji pravnega razvoja v nekem obdobju nam namreč ne pričajo le pravna pravila, ki so iz tistega časa ohranjena v pravnih zbirkah, literaturi in ljudskem izročilu, temveč nam o tem govori že sámo izoblikovanje in uporaba domačih poimenovanj za pravno relevantne odnose. Z oblikovanjem novih izrazov skupnost namreč zadovoljuje svoje poimenovalne potrebe, te pa so vedno posledica usvojitve pojmov, ki so za skupnost relativno novi. Tako je elemente plemenskega prava Slovanov v vzhodnih Alpah v zgodnjem srednjem veku mogoče spoznavati posredno.

Avtorica je kot glavni vir raziskovanja pravnorelevantnih izrazov in predstav pri alpskih Slovanih uporabila Brižinske spomenike. Kljub temu, da gre v prvi vrsti za religiozna besedila, je v njih mogoče najti tudi precej pravnih izrazov in predstav. To ne preseneča, če upoštevamo, da so v času pokristjanjevanja za poimenovanje novih krščanskih pojmov v t. i. ljudskem jeziku prevajalci (tj. misijonarji) uporabljali mnogo starih domačih poimenovanj, ki so pred tem označevala pravno relevantna razmerja in institute (npr. vera, zakonik). To jezikovno gradivo je avtorica sistematično dopolnjevala še z gradivom iz najstarejših rokopisov v slovenskem jeziku, s pravno relevantnim izrazjem iz Dalmatinove Biblije in tistih prvih večjezikovnih slovarjev, ki so vključevali tudi slovenski jezik (npr. Megiserjeva slovarja 1592 in 1603). Primeri pravnih virov, od koder je črpala primerjalno jezikovno gradivo, so: Zakon sudnyj ljudem v stari cerkveni slovanščini, Vinodolski zakon in Poljički statut v hrvaščini, Ruska pravda itd. Zbiranju jezikovnega gradiva je sledila njegova jezikovna analiza (ugotavljanje številnosti besedne družine, izvora poimenovanja, prvotne pomenske motivacije in kasnejše pomenske spremembe ter ugotavljanje verjetnosti, da so poimenovanje že poznali tudi Slovani v vzhodnih Alpah) in pravnozgodovinska analiza (utemeljitev, katero realijo, tj. pravni institut, je izbrano poimenovanje utegnilo označevati).

Kot predhodna vprašanja avtorica v svojem delu obravnava vprašanje narave prava in jezika prava v historični perspektivi (npr. v svojem delu opušča konceptualno dvojico ‘država : pravo’ in prevzema koncept ‘pravotvornosti’ Sergija Vilfana), utemeljuje drugačno naravo pravne komunikacije v skupnostih v zgodnjem srednjem veku, odgovarja na vprašanje, pri katerih skupnostih sploh lahko že govorimo o pravu, zakaj in kdaj je v Evropi prihajalo do prvih zapisov prav v t. i. ljudskih jezikih itd.