Za Soncem in Luno je najsvetlejše nebesno telo Venera, zato je ta planet imel tudi v Mezoameriki pomembno mesto v kozmologiji in religiji. Venero je personificiral Quetzalcóatl, eno najpomembnejših in najkompleksnejših mezoameriških božanstev: bil je stvarnik, bog življenja in rodovitnosti. Nekatere različice mita, v katerem Quetzalcóatl nastopa kot svečenik in tolteški vladar, pripovedujejo, da se je po odhodu proti vzhodu spremenil v zvezdo Danico, torej v Venero. Če so tako vzvišenega boga enačili z Venero, je ta planet moral imeti izjemno pomembno vlogo. Božanska zvezda se tako pojavlja kot protagonist številnih mitov in verovanj; bila je predmet predanega čaščenja, obenem pa tudi potrpežljivega opazovanja in preučevanja. Avtor podrobno spregovori o tem, zakaj je bilo to nebesno telo tako edinstveno, kakšen pomen je imelo v kulturi in kako je vplivalo na življenje tedanjih ljudstev. Delo je v španskem izvirniku izšlo leta 1996 v Mehiki.

Ljudstva stare Amerike so dosegla zelo različne stopnje kulturnega razvoja. Razslojene in državno organizirane družbe so se oblikovale samo na dveh med seboj ločenih, a obsežnih območjih: vzdolž južnoameriških Andov in v Mezoameriki. O sijaju Mezoamerike, ki je dosegla največji razcvet v klasičnem obdobju (pribl. 200–900 n. št.), pričajo veličastna monumentalna arhitektura in lepota umetniških izdelkov, pa tudi edina prava predkolumbovska pisava in iznajdba zapisa števil z mestnimi vrednostmi, vključno z znakom za število nič. Mezoameričani so dosegli tudi primat na področju koledarja in astronomije, torej znanja, katerega prisotnost v vseh zgodnjih civilizacijah govori o njegovem velikem pomenu.