Peta knjiga Etimološkega slovarja slovenskega jezika je zadnje poglavje projekta, ki ga je Fran Ramovš zastavil tik pred drugo svetovno vojno, ga po njej zapustil Francetu Bezlaju, ta pa 30 let kasneje svojim naslednikom. Kazala so nujni sestavni del vsakega etimološkega slovarja, saj ti šele tako postanejo zares uporabni. Kazala k Bezlajevemu Etimološkemu slovarju slovenskega jezika 1–4 (Ljubljana 1976–2005) so izdelana po principu izčrpnosti. To pomeni, da je praviloma vsaka beseda, ki se v slovarju navaja kot gradivo, v Kazalih navedena na ustreznem mestu v ustreznem sklopu, pri čemer en sklop praviloma predstavlja gradivo iz enega jezika.

Kazala sestavlja 130 sklopov, v katerih so po najstrožjem abecednem ali kakem drugem določenem vrstnem redu razvrščene enote, te pa sestavlja (1) beseda, ki se na enem ali več mestih pojavlja v prvih štirih knjigah Etimološkega slovarja slovenskega jezika (2) oznaka ene ali več strani, na kateri(h) se pojavlja in (3) v nekaterih sklopih kurzivno natisnjena dodatna oznaka, ki opredeljuje besedno enoto glede na jezik, dialekt ali obdobje. Če zaporedje enot ni preprosto latinično, je navedeno na začetku vsakokratnega sklopa. To npr. pomeni, da se češki ch uvrsti na mesto med h in i, da se albanski sh uvrsti med s in t, ne pa znotraj c-ja oz. s-ja, kot bi to veljalo v preprostem latiničnem zaporedju. V nam bolj oddaljenih jezikih se razvrščanje še bolj zaplete, saj npr. v stari indijščini velja zaporedje a, ā, i, ī itd., torej popolnoma drugačno od latiničnega.

Kazala se začnejo s kratkim tehničnim uvodom, v katerem so opisana osnovna slovaropisna načela, po katerih so izdelana in v katerem je navedeno, kdo je kaj naredil.