Monografija se ukvarja s teoretskimi, metodološkimi in kontekstualnimi vidiki literarne večjezičnosti, ki je pri nas in v svetu sorazmerno novo področje raziskovanja. Izhaja iz spoznanja, da je tradicionalna monolingvalna perspektiva na literaturo v luči novih epistemoloških in metodoloških dognanj, pa tudi spričo dogajanj v literarni praksi, potrebna dopolnitve in razširitve. Razprave devetnajstih avtorjev iz petih različnih držav obravnavajo literarno večjezičnost s temeljnega literarnosistemskega vidika, prilagojenega za raziskave nadregionalnih literarnih interakcijskih prostorov, in pri tem odpirajo sveže pristope k malim, manjšinskim, nadregionalnim, priseljenskim oziroma migrantskim in transkulturnim literaturam. Pri tem je pokazano, kako v kulturnozgodovinskem pogledu in v aktualnih družbenih razmerah prostori literarne interakcije prehajajo drug v drugega in se širijo v sosednja okolja.