V knjigi Brede Pogorelec Sociolingvistični spisi je dokumentirano skoraj štiridesetletno profesoričino spremljanje, raziskovalno premišljevanje in usmerjanje slovenske jezikovne situacije in jezikoslovne dejavnosti. In čeprav bo od profesoričine smrti (2006) kmalu minilo že dvajset let, je njena misel presenetljivo (za tiste, ki njenega dela ne poznajo; za njene učence in učenke pač ne) sveža in aktualna še danes. Ducat razprav, šest strokovnih besedil drugih žanrov in daljši avtobiografski zapis Črni optimizem ponujajo po eni strani raznoliko branje, po drugi pa, prvič zbrani na enem mestu, zaokrožen, poglobljen ter kritičen pogled na slovenščino in slovensko jezikovno skupnost, posebej na področja zvrstnosti, jezikov v stiku ter jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike.