
Franci Lazarini razkriva zgodbo o manj znani, skorajda spregledani Plečnikovi cerkvi za Bežigradom. V urbanistični načrt za hitro razvijajoči se Bežigrad se je Plečnik poglobil že leta 1924, načrte za povečanje baročne cerkve sv. Krištofa pa je izdelal leta 1932 in namesto pričakovanega prizidka zasnoval povsem novo cerkveno stavbo, ki jo je s staro zgradbo domiselno spojil pod rahlim kotom in stični trikotni prostor uredil v kapelo. V petdesetih letih 20. stoletja je povojna oblast območje dvojne cerkve namenila za gradnjo Gospodarskega razstavišča in se odločila podreti cerkvena objekta, čemur so se zoperstavili razumni posamezniki, predvsem iz duhovniških vrst. Končalo se je s kompromisom, kakršnega ne poznamo v zgodovini socialistične Slovenije: staro cerkev sv. Krištofa so porušili, novo cerkev sv. Cirila in Metoda pa prestavili ob Vodovodno cesto. Med letoma 1964 in 1967 so po načrtih Plečnikovega učenca Toneta Bitenca zgradili še zvonik dokaj nenavadnih oblik. Lokalni veljaki si namreč niso želeli cerkvenega zvonika kot višinskega poudarka v prostoru sodobnega Bežigrada. Knjižica o Plečnikovi cerkvi sv. Cirila in Metoda tako ni le zgodba o izjemni arhitekturi, je tudi pripoved o ljudeh, ki so pogumno zastavili njeno gradnjo in ki so Plečnikovo mojstrovino zmogli ohraniti za prihodnje rodove.
mehka vezava 21 × 13 cm 108 strani
Ključne besede
20.st. | arhitekturna dediščina | Bežigrad | cerkve | cerkvena arhitektura | kulturni spomeniki | Ljubljana | Plečnik, Jože | slovenska arhitektura | Tone Bitenc