Paleopoplave v porečju kraške Ljubljanice so bile preučevane na območju najpomembnejšega sotočja vod, med Pivško kotlino ter Cerkniškim in Planinskim kraškim poljem. Poplavne oblike se na tem območju pojavljajo tudi na bistveno višjih nadmorskih višinah kot jih dosežejo najvišje poplave v današnjih hidroloških razmerah. Te oblike, ki so danes nad hidrološko aktivnim nivojem, so obravnavane kot sledi paleopoplav. Z več metodami je bil ugotovljen prostorski obseg ter dinamika sedimentacije gradiva ob paleopoplavah. Časovna umestitev paleopoplav je temeljila na datacijah sige z radiometričnima metodama ¹⁴C in U-Th. Ugotovljeno je bilo, da je bila jakost poplav v preteklosti bistveno večja, a je bila dinamika pojavljanja paleopoplav podobna današnjim. Tako kot ob današnjih poplavah v porečju Ljubljanice se je tudi ob paleopoplavah iz suspenzije odlagalo drobnozrnato gradivo. Hidrološki razvoj porečja se je skladno z dinamiko geomorfnih procesov spreminjal skozi več faz paleookoljskih sprememb v kvartarju.

V znanstveni monografiji je predstavljena raziskava paleopoplav v Pivški kotlini ter na Cerkniškem in Planinskem polju, kjer je najpomembnejše sotočje vod v porečju kraške Ljubljanice. Na tem območju se značilne poplavne oblike, kot so poplavne ravnice, rečne terase, korozijske skalne zajede na jamskih stenah ter drobnozrnati sedimenti z vodoravno stratigrafijo, pojavljajo tudi na nadmorskih višinah, ki so bistveno nad najvišjimi recentnimi znanimi poplavami. Njihov prostorski obseg je bil ugotovljen z morfometričnimi analizami oblik na površju in v jamah, z modeliranjem paleopoplav pa izračunana njihova prostornina in površina. S petrološkimi analizami je bil ugotovljen izvor poplavnega gradiva in dinamika sedimentacije, s čimer je bil dokazan obstoj paleopoplav. Morfokronološke analize so temeljile na datacijah sige med poplavnimi sedimenti z radiometričnima metodama ¹⁴C in U-Th. Ugotovljeno je bilo, da je bila jakost poplav v preteklosti bistveno večja od jakosti recentnih poplav. Za Pivško kotlino so bila ugotovljena tri obdobja s paleopoplavami, v katerih se je višina poplav sčasoma zniževala. Dinamika pojavljanja paleopoplav je bila kljub višjim poplavam v preteklosti podobna današnjim. Plastovitost gradiva dokazuje ponovljivost paleopoplav, njegova debelina pa dolgotrajnost teh procesov. Te ugotovitve so v nasprotju s starejšimi razlagami paleohidroloških razmer v porečju Ljubljanice, ki so govorile o trajni ojezeritvi kraških polj v preteklosti. Sklepamo, da se je skladno z dinamiko geomorfnih procesov porečje Ljubljanice hidrološko razvijalo skozi več faz paleookoljskih sprememb v kvartarju.