Knjiga na poljuden način opisuje kolišča Ljubljanskega barja, ki so nastala okvirno v prvi polovici 5. tisočletja pr. Kr. Ko pa sta takratno jezero v celoti prerasla močvirje in barje (najpozneje okoli sredine 2. tisočletja), se je gradnja takšnih naselij ustavila. Odtlej so nova bivališča gradili na trdinskem obrobju, kjer so bile dotlej njive. Tam so se koliščarji ukvarjali tudi z rejo domačih živali, kot so govedo, ovce, koze in svinje. Spremljali so jih psi. Pomembni gospodarski dejavnosti sta bili tudi lov in ribolov. V skoraj nedotaknjeni pokrajini so nabirali gozdne sadeže. Izdelovali so keramične posode. Najdbe predmetov iz bakra in metalurških pripomočkov pa dokazujejo, da so se vsaj od 4. tisočletja pr. Kr. dalje ukvarjali tudi z metalurgijo bakra. Za plovbo po jezeru so uporabljali drevake, ki so jih dolbli iz ogromnih hrastovih debel. V drugi polovici 4. tisočletja pa so za poti zunaj Ljubljanskega barja uporabljali tudi vozove. Skratka, bili so zelo iznajdljivi in so se znali dobro prilagoditi na okolje, v katerem so živeli.